Oljka je simbol rodnosti, slave in miru.

Istrska legenda pripoveduje, da so se nekega dne zbrala vsa drevesa, da bi določila svojega kralja. Vsa so se strinjala, da izberejo oljko, vendar oljka te časti ni sprejela.
Odgovorila je: “Moje poslanstvo je preveč pomembno za človeštvo, da bi izgubljala čas s kraljevanjem.”

“Sredozemlje je bilo trgovsko in civilizacijsko stičišče narodov Azije, Afrike in Evrope in to največ s posredovanjem Feničanov, Pelazgijcev in Liburnov.” (Hugues)

Oljko naj bi v naše kraje prinesli Feničani kot okrasno rastlino v času, ko so širili svoj trgovski vpliv vse do severnega Jadrana. Feničani, ljudstvo trgovcev in pomorščakov, so češčenje oljke povezovali s kultom grške boginje Atene (rimske Minerve).

Gojenje oljke se je širilo iz Palestine in Grčije proti obalam Jadranskega in Tirenskega morja in na široki lok, ki se razpenja od Istre prek Tridentinskega in srednje Italije do južne Francije, Španije in Alžira. O tem pričajo še danes obstoječe in enake oljčne sorte ter imena zanje na celotnem omenjenem področju.

S širitvijo grških kolonij je kultura oljčnega olja v 8. st. pr.Kr. dosegla tudi Italijo in nato še Francijo. 

Zgodovinski viri pričajo, da je v Slovenski Istri oljčno olje prisotno že od antike dalje. Omenja ga že grški zgodovinar Pavzanij v svojem delu Opis Grčije. 

Razcvet oljkarstva v Istri so nato omogočili Rimljani z načrtnim sajenjem novih sort, postavitvijo spremljajočih proizvodnih obratov (oljarne, skladišča za olje, proizvodnja oljčnih amfor) in razvojem prodajne mreže. Proizvodnja oljčnega olja je s tem postala glavna gospodarska dejavnost Istre. 

Ker je olje postalo vse bolj pomembno, so Rimljani oljko posadili po vsem svojem cesarstvu, kjer je pač lahko uspevala. Istra je bila v obdobju rimskega cesarstva izjemno razvita kmetijska pokrajina.

Istrsko olje je bilo na jedilnikih najuglednejših slojev rimske družbe, celo v cesarski kuhinji v času rimskega cesarja Avgusta. 

Slovenska Istra je eno najsevernejših območij, kjer še uspeva oljka. Oljčna olja tega območja sodijo nedvomno med najboljša, predvsem zaradi posebnega sredozemskega podnebja, v katerem uspevajo. Poznana so kot olja izjemnih aromatičnih in zdravilnih lastnosti.

V času Beneške republike so (leta 1281) izdali določilo o pisnem zaznamku za prevoz po morju, s čimer je oljarstvo doživelo velik kakovostni napredek.

Leta 1581 je bilo na območju Kopra posajenih okoli 153 tisoč oljk.

Pod francosko vladavino (1795–1813) so oblasti začele skrbeti za napredek oljkarstva. Z državno podporo in sodelovanjem Napoelonovih vojakov in ujetnikov so zlasti na piranski obali terasirali strma pobočja in jih zasadili z oljkami. Od leta 1849-1866 se je razvoj oljkarstva upočasnil. V devetdesetih letih 19. stoletja je dunajska vlada ustanovila kmetijska kemijska preizkuševališča najprej v Gorici (1867), nato pa v Kopru (1894). Preizkuševališča so si prizadevala za napredek oljkarstva, zlasti za kakovosti oljčnega olja.

Proizvodnja oljčnega olja je bila ena izmed pomembnejših gospodarskih panog v slovenski Istri vse do druge polovice 19. stoletja.

V zgodovini oljkarstva je oljkarjem velikokrat težave povzročala zmrzal. Katastrofa v letu 1781 je zaustavila oljkarstvo vse tja do druge polovice 19. stoletja, kar je izjemno veliko. Kasneje so se ponovno podjetno lotili oljkarstva, vendar pa jim je zagodla konkurenca iz Španije, kjer so pridelovali in ponujali cenejše olje, ne ve pa se ali je bilo tudi enako kvalitetno. Položaj se je poslabšal, ko so uvedli razsvetljavo na parafin in pozneje elektriko. V industriji so mineralna olja nadomestila oljčno olje. To je bilo zelo uničujoče za istrske oljkarje.

Širjenje Trsta je vplivalo na razvoj kmetijstva daleč naokrog in tudi na Istrsko. Tržačani so zelo cenili in spoštovali njihove pridelke. Vsi oljkarji v Istri pa so tudi veljali za izjemno izkušene in delavne. Bili so tudi inovativni in razgledani. Kljub številnim pohvalam pa je bilo njihovo olje preslabo, da bi lahko konkuriralo španskim ali francoskim.

Proti koncu 19. stoletja je zelo naraslo povpraševanja po vinu, zato se je takrat število oljk izjemno zmanjšalo. Krčiti so začeli oljčne nasade, da so lahko na njihovem mestu posadili vinograde.

Stalnica pa so bile pozebe. Najhujše so bile v letih 1887, 1914 in 1929.

Konec 19. stoletja je bilo v Slovenski Istri okoli 320.000 oljčnih dreves. Pozebe pa so to število znatno zmanjšale. V letih 1945–1948 je bilo na Koprskem le še okoli 110.000 oljk. Temu ni bila kriva samo pozeba, temveč gospodarske razmere, kot so odhod ljudi na delo v Trst in Tržič, priprava drv za kurjavo, bitka za žito, pridelava zelenjave.

V zadnjih desetletjih 19. stoletja je bilo oljkarstvo pri nas tako razvito, da je bila v vsaki večji vasi torklja (oljarna). Bile pa so slabo opremljene, zato je bila njihova zmogljivost majhna (približno 200 do 400 kg oljk na dan). Zaradi kasnejšega opuščanja oljkarstva se je njihovo število pred prvo svetovno vojno zmanjšalo le na nekaj primerkov.

V tržaškem in severno istrskem okolišu je bila oljka zasajena na blagih južnih, jugozahodnih in zahodnih nagibih tamkajšnjih gričev, vendar ni nikoli presegla 250 m nadmorske višine. Pred pozebo leta 1929 je bilo v Slovenski Istri 300 tisoč dreves.

Spomladi leta 1952 je bilo pod vodstvom Kmetijskega zavoda posejanih okoli 2000 cepljenih sadik oljk. Sadike so se slabo prijele in pozeba leta 1956 je poškodovala prirast prejšnjega leta. Do tal je bilo pozeblih 30% dreves, kar je zaustavilo obnovo. Za obnovo oljkarstva je zadruga Agraria vsako leto uvozila 1500 do 3000 novih sadik oljk. Po pozebi leta 1956 se je sortna sestava spremenila v prid istrski belici in uvoza sort iz Italije.

V letih 1959–1965 je vlada omejila porabo tuje valute le na uvoz strateškega blaga za vojsko in industrijo, zdravstvo in nakup živil. Obnove oljčnikov so kljub temu postopoma spet stekle in do sredine osemdesetih let je bilo obnovljeno 70% oljčnikov. Leta 1985 je oljke (natančneje 60% oljčnikov) prizadela nova pozeba.

Po tej pozebi so ostale istrska belica, leccino, frantoio in pendolino.

Od leta 1989 deluje blizu Ankarana središče za razmnoževanje oljk in gojenje sadik Purissima. Društvo oljkarjev slovenske Istre v Kopru, ustanovljeno 1992, skrbi za obnovo nasadov, povečanje pridelka, prireja strokovna posvetovanja, ocenjuje kakovost olja in prireja natečaj Zlata oljčna vejica.

Do pospešenega razvoja oljkarstva je prišlo po letu 1988 s pomočjo finančne podpore občin in države. Obnove oljčnikov so trajale do leta 1996, ko je bila obnova največja – približno 60 ha letno.

Zadnja večja pozeba, ki je prizadela predvsem mlade nasade, je bila leta 1996.

Površina oljčnih nasadov se je povečala s 400 ha na današnjih 1450 ha oljčnih nasadov. Večina (96%) jih je v Slovenski Istri. Današnji podatki kažejo na štirikratno povečanje oljčnikov v primerjavi z obdobjem pred 20 leti. 

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije je leta 2004 izdalo odločbo o priznavanju označbe geografskega porekla “Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre”. Leta 2006 pa je označbo v svoj seznam kmetijskih in živilskih izdelkov z zaščiteno označbo porekla (ZOP) in geografsko zaščito uvrstila Evropska komisija. Gre za prvi kmetijski izdelek v Sloveniji, ki je prejel status zaščitenega izdelka z zaščiteno označbo porekla EU. Gre za velik dosežek, saj je Evropska komisija do septembra 2007 to označbo dodelila le 750 izdelkom. (Zloženka Agromin, 2007).

Slovenska pridelava oljčnega olja je v primerjavi z državami EU pridelovalkami oljčnega olja po količini sicer zanemarljiva, vendar pa oljčno olje dosega visoko kakovost. Slovenija letno pridela od 1.800 do 2.500 ton oljk, iz katerih proizvede od 400 do 450 ton oljčnega olja.

V letu 2009 je bilo v Sloveniji ugotovljenih 350 tisoč oljk, od katerih je bilo pridelano 500 ton oljčnega olja.

Slovensko oljčno olje prodamo večinoma v Sloveniji, vendar je stopnja samooskrbe z oljčnim oljem majhna (od 10 % do 20 %). Ker pa se povpraševanje in poraba oljčnega olja povečujeta, narašča uvoz oljčnega olja.

Kljub količinsko nizki pridelavi pa posebno geografsko območje gojenja oljk omogoča pridelavo visoko kakovostnega  oljčnega olja z zaščiteno označbo porekla (ZOP). Od leta 2007 lahko oljkarji pod predpisanimi pogoji proizvajajo oljčno olje z zaščiteno označbo porekla za Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre (EDOOSI ZOP). To oljčno olje predstavlja približno 10 % celotne slovenske proizvodnje.

Skupna površina oljčnikov v Sloveniji predstavlja 0,3 % vseh kmetijskih zemljišč. Večina oljčnikov je v Slovenski Istri (96 %), oljke pridelujejo tudi na Goriškem, v Goriških Brdih, Vipavi in na Krasu. Prav na slednjih območjih bi želeli postaviti še več novih nasadov. Z redno obnovo ali novimi zasaditvami se bo skupna površina oljčnikov lahko povečala do 3.000 ha.

Za slovensko oljkarstvo so značilna majhna kmetijska gospodarstva (75 % kmetijskih gospodarstev ima manj kot 0,3 ha oljčnikov) in razdrobljenost oljčnikov. Dejavniki, ki povečujejo zahtevnost pridelave oljk in vplivajo na razvoj oljkarstva v Sloveniji so: majhnost in razdrobljenost nasadov, velik delež nasadov, ki so na pobočjih in terasah (paštnih), pogoste pozebe, ki so posledica podnebnih razmer.

V mednarodnem okolju in Evropski uniji je slovenska pridelava oljčnega olja količinsko majhna. Delež proizvodnje v tonah je 0,02 %, pridelek oljk pa zaradi vremenskih razmer med leti zelo niha. Potrošnja  v Sloveniji v zadnjih letih znaša 2.100 ton oljčnega olja (1,3 litra na prebivalca na leto) in je v primerjavi z drugimi proizvajalkami oljčnega olja majhna.

V Sloveniji je v Register živilskih obratov vpisanih 36 oljarn za oljčno olje.

Vsako leto v sezoni stiskanja oljk morajo nosilci oljarn v skladu z Zakonom o kmetijstvu na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sporočiti podatke o letnih količinah predelanih plodov oljk in količinah pridobljenega oljčnega olja v oljarni.

V Sloveniji je registriranih pet domačih sort oljk: istrska belica (70%), buga, črnica, štorta in mata.