Sinonimi: matto di Pirano, piranska mata 

Sorta mata je že dolgo prisotna na območju Istre, o njej kot o malo razširjeni sorti primerni za vlaganje, saj je olje slabe kakovosti, piše že C. Hugues v svoji monografiji Maslinarstvo Istre v začetku 20. stoletja (1999). Uvršča jo v skupino divjih oljk (Olea europaea oleaster), v kateri sta od bolj poznanih še mata s področja Genove (Oliva Mattara del Genovesato) ter mata iz Grčije (Matta della Grecia). Tudi danes je mata pri nas malo razširjena. V Sortno listo Slovenije je bila vpisana leta 2012. G. de Franceschi v C. Hugues, Maslinarstvo Istre, 1999. Drevo sorte Mata je srednje velikosti. Poganjki so dolgi in v spodnjem delu slabo olistani. Krošnja je srednje gosta. Listi so ravni, z zgornje strani temno zeleni. Plodovi so srednje veliki do veliki, jajčaste oblike, mesnati. Pecelj ploda je dolg in tanek. Ob zrelosti so plodovi temno vijolični do črni, meso pa je svetlo vijolično. V rodnost stopi pozno. Rodnost je srednja in izmenična. Plodovi dozorevajno neenakomerno, radi odpadejo še predno so zreli. Z obiranjem sorte mata običajno pričnemo konec oktobra. Dobra stran sorte je njena odpornost na mraz. S tega vidika je sorta zelo primerna za širjenje pri nas, kot eni izmed najbolj severnih geografskih leg, kjer oljke še uspevajo. Za oljčno muho je zelo občutljiva. Za vlaganje plodove pobiramo, ko so rumeno zeleni, preden se meso začne mehčati. Sorta je namenjena predvsem vlaganju, saj so plodovi razmeroma veliki in ne vsebujejo veliko olja. Olje sorte mata je slabše kakovosti.

Nekaj povzetkov iz Huguesovih ugotovitev

• Piranska mata je zelo odporna proti mrazu in obilno obrodi. Toda plodovi ji radi odpadajo, še preden dozorijo. Olja daje dosti, a je slabe kakovosti.
• Drevo zraste do srednje velikosti. Na pogled je okorno.
• Plod je velik, okrogel, zašiljen in ima debelo plast svetlovijoličnega mesa. Je svetlo cimetaste barve. Pecelj je dolg in tanek. 
• Najbolje jo je izločiti iz oljčnikov, razen ko gre za pridelavo za vlaganje na izjemno hladnih legah.