Sinonimi: belica, bianca istriana, bianchera, cepljena belica, žlahtna belica, plemenita belica.

Po ljudskem izročilu je istrska belica avtohtona in izvira (prvotno samo kot belica) z območja Doline in Boljunca pri Trstu. Ker pa nimamo zagotovil, da je nastala iz izvorno avtohtonega genetskega materiala in ni bila načrtno žlahtnjena, je ne moremo uvrstiti med avtohtone sorte in je pravilneje, če jo umestimo med udomačene sorte, med katere spadajo vse starejše sorte tujega porekla, ki se v Republiki Sloveniji pridelujejo že več kot 50 let in so dobro prilagojene našim pridelovalnim razmeram. 

V CATALOGO MONDIALE DELLE VARIETA’ DI OLIVO /Consiglio oleicolo internazionale, Madrid 2000) je v oddelku SLOVENIA registrirana kot bianchera (med sinonimi navaja belica, bianchera istriana …) in da je razširjena na območju Kopra (Capodistria) (Istra) in tržaške pokrajine (Furlanija Julijska krajina).

Ime belica najbrž izvira iz dejstva, da začenja plod pozno spreminjati barvo in je nikoli v celoti ne spremeni, tudi ko je zrelostna stopnja že zelo visoka. 

Zgodovina

Prvi zapisi Carla Huguesa o zastopanosti oljčnih sort v Istri konec 19. stoletja niso vključevali sorte istrska belica, kar bi lahko pomenilo, da je bila v naše območje zanešena kasneje (Vesel in sod., 2019). Nekateri viri navajajo domnevo, da se je v Istro začela širiti po pozebi leta 1929. Od sredine prejšnjega stoletja je najbolj razširjena sorta v Slovenski Istri . Prisotna je tudi v hrvaškem delu Istre ter v Kvarnerju, nekoliko manj pa v Dalmaciji. Belica dobro uspeva na gričevnatem svetu, ki obdaja tržaški zaliv, a tudi na apnenčastem površju Kraške planote. Belica dobro prenaša burjo in nizke temperature (tudi do 7-8 stopinj C pod ničlo).

K nagli širitvi v istrske oljčnike po pozebi leta 1956 so pripomogle njene številne pozitivne lastnosti, še posebej pa to, da dobro prenaša nizke temperature (Vesel in sod., 2019). V Sortno listo Jugoslavije za sadne rastline in vinsko trto je bila sorta vpisana že ob sami vzpostavitvi le-te leta 1976. Vpisana je ostala tudi v Sortni listi Slovenije. 

Značilnosti

Za istrsko belico je značilna zaprta rast s pokončnimi metlastimi vejami. Drevo je srednje bujno. Listi so sredenje zeleni in se značilno spiralno zvijajo. Stopnja samooploditve je visoka. Plodovi so srednje veliki do veliki, eliptični ter dozorevajo pozno. Drevo v rodnost stopi pozno. V kolikor v prvih letih ne poskrbimo za razrast rodnih nosilcev v spodnjem delu drevesa nam drevo istrske belice rado ''zbeži''. Nižje temperature dobro prenaša, primerna je tudi za vetrovne lege. Za pavje oko je zelo občutljiva, za sivo oljkovo pegavost je malo občutljiva. Zelo občutljiva je za oljčno muho in za oljčnega molja. V obdelanih nasadih zelo dobro in redno rodi. Dozorevanje je neenakomerno, na drevesu imamo hkrati zelene, rdečkaste in skoraj črne plodove. Plodove običajno obiramo od sredine novembra dalje. V zadnjih desetih letih pa se je zaradi podnebnih sprememb meja obiranja ponekod pomaknila na polovico oktobra.

Sorta je namenjena predvsem predelavi v olje, saj ima izredno visoko oljevitost. 

Olje je sveže, grenko in pikantno z visoko vsebnostjo biofenolov ter nizko vsebnostjo tokoferolov.

V slovenskih oljčnih nasadih je istrska belica najbolj zastopana sorta. Plodovi so srednje debeli in so ob obiranju običajno svetlo zelene barve. Listi so spiralasto zaviti. Zaradi pokončne, metlaste, zaprte in bujne rasti je oblikovanje krošnje zahtevno. Sorta nekoliko pozno stopi v rodnost, vendar so izkušnje nekaterih pridelovalcev pokazale, da (morda) drevesa hitreje vstopijo v rodnost, če jih nekaj let po sajenju ne obrezujemo. V skrbno obdelanih nasadih dobro in redno rodi. Plodovi dozorevajo pozno. Namenjena je predvsem pridelavi olja, saj je njena oljevitost visoka. 

Občutljiva je na napad oljčne muhe, oljčnega molja in pavjega očesa oz. oljčne kozavosti. 

Vitjan Sancin: Velika knjiga o oljki (Založništvo tržaškega tiska, Trst 1990), na strani 63 piše, da je sorta italijanskega porekla in razširjena predvsem v Istri, srednji Italiji (Marche, Lacij) in Dalmaciji (predvsem Črnogorsko primorje)