Buga
Sinonimi: boga, bugi, bugla, burla, busio di Pirano, buža, piranska buga
Buga je avtohtona domača sorta, ki je razširjena po vsej Istri. C. Hugues v svoji knjigi Maslinarstvo Istre, ki je bila napisana v začetku 20. Stoletja, navaja več tipov buge, ki so bili razširjeni po Istri. Novejše genetske raziskave so pokazale, da se znotraj sorte buga v Sloveniji pojavlja osem različnih genotipov, kar po menju avtorjev kaže na to, da je ta sorta pri nas prisotna že zelo dolgo (Bučar-Miklavčič in sod., 2020), Ime buga je po razlagi C. Huguesa sorta dobila po značilnih duplih oz. luknjah (buža, buga oziroma staro italijansko buso, bugo (danes buco) = luknja, votlina) v spodnjem delu debla. V zadnjem obdobju je bila buga pri nas precej zanemarjena, saj jo je izpodrinila istrska belica. V Sortno listo Jugoslavije za sadne rastline in vinsko trto je bila sorta buga vpisana v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Vpisana je ostala tudi v Sortni listi Slovenije. G. de Franceschi v C. Hugues, Maslinarstvo Istre, 1999. Rast drevesa buge je v prvih letih počasna, v polni rodnosti pa počasna do srednje bujna. Krošnja je srednje gosta in lepe oblike, veje izraščajo srednje pokončno do pokončno. Listi so srednje zeleni in ravni. Sorta je delno samooplodna, vendar za boljšo oploditev potrebuje opraševalce. Plodovi so majhni do srednje veliki, okrogli do narobe jajčasti. Zgodaj se obarvajo vijolično črno in zelo hitro nagubajo. Drevo zarodi pozno. Plodovi dozorevajo zelo zgodaj. Sorta buga je nekoliko nagnjena k izmenični rodnosti. Na nizke temperature je dokaj odporna. Za pavje oko (kozavost) je razmeroma občutljiva, srednje občutljiva je za sivo oljkovo plesen. Za napad oljčne muhe in oljčnega molja ni posebno občutljiva. Dozorevanje plodov je neenakomerno. Obiramo jo običajno že konec oktobra. Rodnost je dobra. Vsebnost olja v plodovih je srednja. Sorta je namenjena predvsem predelavi v olje. Olje je izredno kakovostno, sadežnega okusa, manj grenko, nekoliko pikantno. Vsebnost tokoferolov in biofenolov v dovolj zgodaj obranih plodovih je visoka.
Nekaj povzetkov iz Huguesovih ugotovitev
- Kot podsorte buge je mogoče opredeliti piransko bugo.
- Buga je s svojimi podsortami med najbolj razširjenimi oljkami v Istri. Spada me plemenite oljke (Caruso); imajo povešene veje, plodovi so različne velikosti, zelo mesnati in oljnati, dajejo malo olja in so bolj primerni za vlaganje.
- Ta prelepa oljka (Ridolfi) izredno obrodi, in to vsako leto v izobilju. Toda v hladnih in visokih legah plodovi slabo dozorevajo, zato je že ob malo prerani ohladitvi pridelek skromen.
- Piranska buga (Olivo bugno di Pirano) - Nekateri trdijo, da je njeno ime nastalo zaradi lukenj ali dupel, ki se ji pogosto izoblikujejo na nižjem delu debla blizu tal. Stara beseda bugio v resnici pomeni bucato ali vuoto, torej naluknjan ali votel (po Petrocchiuju).
- Piranska buga se razvije v bujno in visoko drevo. Krošnjo ima precej razpeljano in povešeno. Mladike požene tanke in dolge.
- Plod je velik, nekoliko jajčaste in vretenaste oblike, pogosto ukrivljen v eno stran.
- Piranska buga ljubi tople in zavetne lege. Na področju Pirana večinoma srednje obrodi. Je sorta za olje. Olje je rumene barve in izvrstno, samo da je iztisnjeno po pravilnem postopku.
- Kot oljko, ki daje izvrstno olje, jo je vredno še bolj zasaditi, in sicer na mestih, ki so varna pred jesenskimi hladnimi piši.
Vitjan Sancin: Velika knjiga o oljki (Založništvo tržaškega tiska, Trst 1990), na strani 61 piše, da je buga neznanega porekla, razširjena pa je po vsej Istri.